prvo dviganje
čeprav menda vsak pride enkrat dol, nekateri scurijo prej kot drugi. začetniki pa scurijo takoj - kljub temu, da jim inštruktorji ves čas razlagajo finte, recimo kako z ritjo začutiš ko butne, kljub temu, da jim šleperji mahajo v dviganjih…
če je običajno propadanje blanika 1m/s, začetniki curijo z 2-3m/s. in tako dan za dnem, dokler ne obupajo ali pa se jim lepega dne zgodi čudež. recimo takle:
nad lesce so se navlekli črni congestusi, največji je bil nad begunjami, začetniki pa smo še kar čakali, dokler ni garbajs porinil na stezo in mi za njim. malo smo še počakali, ko je odpel na 500m in se izstrelil pod bazo, pa smo šli.
oblak je vlekel kot nor, 2-3m/s, dviganje bi bilo dovolj široko še za 747 in tako je šlo prvič tudi navzgor - do baze. kaj pa zdaj? do licence šteje vsaka minuta: zavore ven, dokler drži se ne premaknem.
čez pol ure je dež zamenjal dviganje, ampak sosednji oblak ni bil daleč stran, tretji je bil že nad kropo, četrti nad tržičem, peti spet nad kropo, šesti nad bledom, potem je lilo že vsepovsod, le nad žirovnico ne. držalo ni nikjer več in kmalu smo bili vsi na tleh.
jadranje pa je od takrat naprej čisto enostavno. bogvezakaj?
