sputnik

19.Maj.2003

cikotovih 2×500km

Zapisano pod: Preleti — t. @ 00:00

oni dan sem se že čisto pobratil s travnikom v mojstrani in z mislijo, da bom sredi največjega sonca scuril nanj…

čeprav je travnik tisti dan ostal nedotaknjen pa je ciko določil, da sem zrel za prvi prelet in tako sem začel razmisljati o pohorju, o 500km v enem dnevu in se meniti z BP, da bi ga pred tem napadla še z E6.

potem je imel bošt opravke, ciko pa si je zamislil disciplino 2×500, z avtom pridrvel iz jihlave, sedel v e6 in sva šla…
team
prav počasi – najprej mimo krvavca nekam nizko na pobočje raduhe, od koder sva v 20 minutah komajda pripeglala do smrekovca.

pohorje je bilo tisti dan menda predaleč, tako da sva si nekako premislila in obrnila na zahod.
kamniske v plamenih
v hipu sva bila na dobraču – predvsem zato, ker si je ciko zaželel dirkanja, v naslednjem hipu pa tik nad lienzom - predvsem zato, ker sem naju oddirkal mimo vseh dviganj.

nad hribi so kraljevali temni kumulusi, ki soncu niso puščali kaj dosti prostora, vseeno pa so delovali dovolj zanesljivo za ekskurzijo v sillian.

vrnila sva se kar po sredini doline, nad lienškim letališčem tik pod bazo – proti koncu že blizu vmax, da ne bi zašla v oblake, dokler jih ni naenkrat zmanjkalo, vario pa ponorel – VAL, sva kričala od navdušenja s 6.5m/s na integratorju! južno od naju je zijala fenska luknja, pod nama pa je jugozahodnik vrtinčil rotorje.
rep
za 185km od silliana do konca menine sva porabila 1h05.
dokazi
in ker je bila na koncu menine ura šele 6 popoldne, sva šla še tretjič – na zahod. ob četrt na osem naju je ciko pod rotorji spet spravil na val in ob tričetrt na osem v laasu blaju po telefonu suvereno razlagal kje sva – 100km od doma. šala mala.
samo gas
zander in garmin sta kazala zanesljiv dolet, dokler nama ni poti prekrižal podrt val z oblakom, pod katerega sva se lahko spustila le z zavorami. -600m je prej enostaven dolet precej spremenilo. na srečo je ciko spretno križaril pod rotorji in za naslednjih 30km porabil le 250m višine, še vedno pa nama jih je manjkalo vsaj 300.

ob osmih zvečer je bila odločitev jasna: pristanek v noetschu in šlep do lesc, dokler je ostalo še dovolj dneva – neizvedljiva, ker so avstrijci takoj zatem sporočili, da šleperja ni več na letališču. ne vem o čem je takrat razmišljal ciko, mogoče o prenočevanju v noetschu. jaz sem brez eurotov in kakršnihkoli uporabnih dokumentov rotil dobrač, da bi naju potegnil vsaj do vrha antene. na srečo je bilo vetra še dovolj, v naslednjem hipu sva bila v že doletu, nato pa v brisancu in na tleh – 3 minute po sončnem zahodu (po 9:10h jadranja in 750km).

  • Share/Bookmark




Blog sputnik | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |