sputnik

MG je bil en tak hud model, skoraj vsak sončen dan je pribrnel z rumenim dvotaktnim wartburgom, poslušal vremensko na valu 202 in predvsem blazno veliko govoril.

za nas začetnike je bil car - vsak dan na letališču, vedno zadnji na tleh in poln raznoraznih zgodb o tem kako se je kje komajda še rešil. vedno je letel z B5, govorili so da ima že 1000 ur, pa še nikoli ni pristal na njivo. in tastari so ga imeli vrh glave.

tisto leto je začel tudi z vanterenci, ampak še prej sva šla skupaj na prelet - do nassfelda in nato na vzhod.

čeprav je bil spomin na dirkanje s celjskim nimbusom, ki me je storpediral skoraj do dna zgornjesavske doline še zelo živ, se je že na robleku izkazalo, da MG ni celjski nimbus in na golici o B5 ni bilo nobene sledi več - razen gromkega glasu, ki se je itak ves čas drl iz postaje.

vreme je bilo super, baze nad nassfeldom na 2700m in tam sem spet zagledal legendarnega soborca, ki se je plazil tik nad žičnicami. garbajsovi metri so bili nekaj posebnega, če si jih delil z dva si dobil še najbolj tapravo številko.
 
že na koncu košute pa se je vreme povsem spremenilo: temni, gosti oblaki, senca, jezersko, logarska, luče - ooops, tiste meglice v dolini pod raduho stoposto ne pomenijo ničesar dobrega…

in se je komaj še izšlo po robu dleskovške planote, preko velike planine v dviganje nad gospinco - ufff.

garbajs pa se je drl: “B5, kočna, 2500m”.

tistega dne se je na letališču pojavil KK, ves našpičen za neke divje discipline. le vreme je spet štrajkalo in tako se je pustil shecat, da me je peljal proti vzhodu - skoraj za roko. vseeno je bilo pohorje tudi tisti dan predaleč. obrnila sva že na smrekovcu, menda ker so bili oblaki preveč razviti.

slabih 10 dni kasneje pa je spet prišel dan ”rogla danes mora pasti”. na začetku je kazalo jako slabo - za krvavcem vse zabito z nizkimi oblaki. sledil je preboj do kurjega vrha in nazaj, vendar ob pol enih s košute proti vzhodu še vedno ni bilo videti nikakršnih sprememb. za vsak primer sem na krvavcu izmeril bazo na 1800m in potem ves nesrečen kapitulantsko taval naokoli, skoraj scuril, se vendarle pobral in odbluzil proti tromeji.

nekje tam je vreme končno počilo, ob treh sem bil spet na koncu košute - od tam pa oblaki poglihani do raduhe. jupi, polštirih na smrekovcu, 1900m. kdo bi takrat gledal na uro, garmin je kazal dolet v slovenj gradec, rogla danes mora pasti. aleluja!

najkrajša pot na pohorje je peljala točno čez letališče, vendar je imela tisti dan tudi uršlja posebno privlačnost, zato je šlo nekje vmes, kar naravnost čez mesto slovenj gradec. še nikoli do takrat nisem nikjer tako lepo krožil in tako natančno centriral kot tistikrat nad mestom, se boril za vsak meter in s 1400 splezal na 1800m. ob štirih je pohorje res padlo.

pravzaprav sem bolj jaz padel nekam pod pohorje in ugotavljal, da za takšno položno pobočje - letenje tik ob hribu pomeni tik nad smrekami. ooops. in niti najmanjšega pojma nisem imel, kako bom prišel nazaj domov.

ampak korajža je vedno nekako sorazmerna z višino in na rogli pod bazo na 2200m je bil načrt za povratek naenkrat veliko bolj jasen - od oblaka do oblaka, karkoli že to pomeni. najbližji je bil nekje nad mislinjo, 2100m, potem pa do smrekovca nobenega več - aleluja…

…preverjeno pomaga, tik pred belimi vodami je nekdo krožil. ni bilo nevemkaj, navzdol pa vseeno ni vrtel in s težavo napraskanih 1800m je bilo ravno dovolj za skok preko sedla v naslednje dviganje.

potem pa še travnik, raduha 2200m in domov. aleluja!