sputnik

20.Julij.2003

brunico

Zapisano pod: Preleti — t. @ 00:00

bivakiranje je posebna jadralska disciplina, ki pomeni dolgotrajno čakanje na bolj ali manj enem in istem mestu – dokler te ne reši sonce ali pa dež, senca ali kaj drugega sklatijo na zemljo. kljub temu, da bivakiranje lahko traja tudi več ur ponavadi sploh ni dolgočasno, še posebej če ti zanohta kje daleč od doma.
weisensee
tisti dan smo bivakirali štirje, najdlje se je po rovtah plazil MTboris nekaj manj, z avstrijskim ventusom pa sva tisti kup hlodov obirala le dobro uro. ob pol enih so končno priletele ptičurine, zasukale in v hipu smo bili na 2200m.

miha je obrnil proti lescam in poskrbel, da je vreme butnilo – najboljše vreme je takrat, ko MT na tleh še pred kosilom poje svoja jabolka, boris pa je oddrvel naprej.

nad ritkami 2m/s, malo sem povrtel še na reiskoflu, na koncu grebena pred laasom, preskočil v močno dviganje na začetku lienških dolomitov in že sem pred sillianom na 3100m borisa spraševal ali lahko iz črnih oblakov nad nama pade tudi kakšna ploha. pa se je kar takoj ulilo in tako sem še naprej letel proti zahodu – za borisom…

…ki je pravzaprav zaostajal, jaz pa sem jo je žgal kot še nikoli, 150km/h,  dviganja 3m/s, baze nad 3500m in hribi za znoret. čeprav sem že prej odločil, da bom ob treh nepreklicno obrnil, me je pri brunicu premamil še začetek grebena ki pelje v sterzing. tam je bila baza nekoliko nižja, ura deset čez tri, do doma pa 190km oziroma vsaj 2 uri resnega letenja.

kam? pot čez lienške je bila zaradi nevihte zaprta, nevihtni oblak je naredil senco tudi v pustertalu, severno pa so strašili štiritisočaki. boris, ki se je izgubil nekam daleč na severu, ni bil preveč zgovoren, vseeno pa je zadel z nasvetom: pojdi nekam na sonce.

in sem šel. prav počasi, pod bazo, vštric travnika v sillianu, kolikor sem si še upal severno preko defereggerjev, čez dolino nad matreiem in ob pobočju nad smučišče lienz – nič. od zadnjega dviganja je bilo že skoraj 70km, pa sem še vedno taval v senci, na srečo vsaj v doletu letališča.
me
najbližje sončno pobočje sem našel šele nad winklernom – na začetku doline moella, pod oblakom pa tudi dva zmajarja: pojedel dve frutabeli, popil ledeni čaj, 1.7m/s, +1000m. borisa sem poskušal vprašati ali so v dolini proti spittalu kakšni tereni za ilp, pa se nekako nisva razumela – alora jih ni in tako sem se odločil za pot na jug. kljub temu, da so nad kreuzecki viseli grozeče črni oblaki. vzhodno od lienza in ob dravi do belega jezera, tik pod bazo nevihtnega oblaka iz katerega je ves čas po malem deževalo.

celotno pobočje je bilo v senci jezika ciroze, ki je nastal, ko je zahodnik v višini razpihal nevihtno nakovalo. zdelo se mi je, da bo četrt ure kasneje ubil vso termiko. nad belim jezerom sem že skorajda v doletu do lesc zagledal borisa, ki je drvel iz smeri spittala, še zadnje dviganje do 2900m, čez dobrač in domov. 400km v 7 urah in pol.

  • Share/Bookmark




Blog sputnik | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |